Naš Studio 13 nas je pričakal v zgodnje popoldanskem soncu in še preden se je zavedel kaj se mu je zgodilo, že smo ga dodobra izpraznili ter naložili na opremo na avtobus. Obvezno (že skoraj ritualno) čakanje določenih akterjev, ki vsakič znova postrežejo z vedno bolj kreativnim izborom opravičil zakaj je nemogoče, da pridejo točni, je na koncu rezultiralo v vsesplošni dobri volji in odpeljali smo se proti Zelenemu Gaju. Do tega dne smo bili prepričani, da zombiji načeloma obstajajo samo v stripih, knjigah, filmih in nadaljevankah, vendar smo tik pred ciljem morali priznati našo hudo zmoto. Sicer je bil osamljen primer, pa še ta je imel srečo, da v bližini ni bilo Michonne. Razložili smo opremo, se "osvežili" in naredili tonsko. Specifika prostora je naši Tisi povzročala nemalo težav, ki pa jih je uspešno prebrodila. Na poti na večerjo primarna skrb ni bila hrana, namreč nogomet. Imajo televizijo? Bomo lahko gledali? Tudi če imajo televizijo – imajo prave kanale? Jih bo treba kopat? Ne, televizije niso imeli, vendar so se pri Lisjaku skoraj pretrgali na pol, da bi nam ustregli. Cela družina je stopila skupaj, nas stregla spredaj in zadaj, vlekla kable, prestavljala klopi, vse dokler - ta–daaa. Pripravili so nam pravi letni kino s projektorjem, ki je tekmo predvajal bolj v stop-motion tehniki (reklame so seveda tekle brez pretiranih motenj). A to še ni bilo vse; odlično vino in vrhunska domača kuha izpod peke in ostali kulinarični dosežki so marsikoga od nas kar pošteno prisidrali na stol. Da o prijaznosti gostiteljev sploh ne govorimo. Medtem, ko je Bayern dobesedno ubijal Barcelono (ki si je malo pomagala tudi sama), so minute hitele mimo in odšli smo nazaj proti prizorišču. Takoj, ko smo stopili na oder, smo vedeli, da se po vsem tem času nismo zastonj vrnili nazaj. Energija publike je dobesedno naelektrila oder in mi smo vam jo vračali z vsemi močmi. Delavno preživeti 1. maj nam je bilo naravnost v užitek. Obljuba pa velja; vrnemo se prej kot čez 10 let! Hvala vam!