Da najprej opravimo z vsemi adrenalinskimi zapleti in preskoki v tej napeti pripovedi: začelo se je v dežju, nadaljevalo bolj ali manj v istem stilu in se prav nekako tako tudi končalo. Od prvega nalaganja opreme do prvega razlaganja nje, je minilo presentljivo malo časa. Ni bilo potrebe po nekem posebnem intelektualnem naporu, da smo prišli do ugotovitve, da krivdo za to nosi predvsem naš šofer, ki je po ovinkasti cesti drvel kot bi mu šlo za življenje. Ali kot je rekel Tomi: "To je njemu vse ravno." Pred tonsko vajo sta se dva člana naše ekipe v Saloonu spoznala z malo pizzo. S to "malo" okusno pizzo se je na koncu nasitil dobršen del omizja. Hudič ima v premeru celih 55 cm (in še kaj zraven) in ni ravno skromno naložena. Po tonski vaji nas je pot zanesla nazaj v Saloon, kjer nas je (verjeli ali ne) čakala večerja, medtem pa so zunaj prve prihajajoče že ogrevali dobro razpoloženi Can of Bees, njim je sledil dokaj nenavaden nastop dveh plesalk. Luči so se zatemnile, Tisa je spustila intro in potem:

B Mashina
Bonsai
Bel Labod
Klinik
T.H.O.R.
Japan
Od Višine se Zvrti
Napalm 3
Baroko
Samo Edini
Pot v X
Rave
Napoj
Postavi se na Mojo Stran
Apokalipsa
Le Mavrica
Platina
Ring
Na Soncu
Vojna Idej

Po koncertu je sledila osvežitev v avtobusu, nalaganje opreme in spet vratolomno hitra vožnja domov, ki je postregla s celo vrsto zanimivosti, ki pa so mogoče bolj primerne za kako drugo priložnost.

Drage korošice in korošci! Kapo dol prav vsem, ki ste več kot dve uri stali in skakali v dežju. Že drugič ste nas prišli poslušat in gledat v tako neprijaznem vremenu. In že drugič ste nam dokazali, da vas nič ne ustavi! Zato – naslednjič NE pridemo 31. v mesecu, ampak 13.!

Do takrat – hvala vam & se vidimo! Bili ste neverjetni!

Naš Studio 13 nas je pričakal v zgodnje popoldanskem soncu in še preden se je zavedel kaj se mu je zgodilo, že smo ga dodobra izpraznili ter naložili na opremo na avtobus. Obvezno (že skoraj ritualno) čakanje določenih akterjev, ki vsakič znova postrežejo z vedno bolj kreativnim izborom opravičil zakaj je nemogoče, da pridejo točni, je na koncu rezultiralo v vsesplošni dobri volji in odpeljali smo se proti Zelenemu Gaju. Do tega dne smo bili prepričani, da zombiji načeloma obstajajo samo v stripih, knjigah, filmih in nadaljevankah, vendar smo tik pred ciljem morali priznati našo hudo zmoto. Sicer je bil osamljen primer, pa še ta je imel srečo, da v bližini ni bilo Michonne. Razložili smo opremo, se "osvežili" in naredili tonsko. Specifika prostora je naši Tisi povzročala nemalo težav, ki pa jih je uspešno prebrodila. Na poti na večerjo primarna skrb ni bila hrana, namreč nogomet. Imajo televizijo? Bomo lahko gledali? Tudi če imajo televizijo – imajo prave kanale? Jih bo treba kopat? Ne, televizije niso imeli, vendar so se pri Lisjaku skoraj pretrgali na pol, da bi nam ustregli. Cela družina je stopila skupaj, nas stregla spredaj in zadaj, vlekla kable, prestavljala klopi, vse dokler - ta–daaa. Pripravili so nam pravi letni kino s projektorjem, ki je tekmo predvajal bolj v stop-motion tehniki (reklame so seveda tekle brez pretiranih motenj). A to še ni bilo vse; odlično vino in vrhunska domača kuha izpod peke in ostali kulinarični dosežki so marsikoga od nas kar pošteno prisidrali na stol. Da o prijaznosti gostiteljev sploh ne govorimo. Medtem, ko je Bayern dobesedno ubijal Barcelono (ki si je malo pomagala tudi sama), so minute hitele mimo in odšli smo nazaj proti prizorišču. Takoj, ko smo stopili na oder, smo vedeli, da se po vsem tem času nismo zastonj vrnili nazaj. Energija publike je dobesedno naelektrila oder in mi smo vam jo vračali z vsemi močmi. Delavno preživeti 1. maj nam je bilo naravnost v užitek. Obljuba pa velja; vrnemo se prej kot čez 10 let! Hvala vam!

13. septembra bo minilo 10 let od našega koncerta na Plečnikovem stadionu za Bežigradom, ko smo s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in 70 plesalci nastopili pred več kot 30.000 glavo množico.

Ob tej obletnici bomo ponovno združili moči s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in 17. junija pripravili akustični koncert v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma ter tako obeležili 10 let tega za nas prelomnega glasbenega dogodka.

Vstopnice je že mogoče kupiti na blagajni Cankarjevega doma in preko spletne strani www.mojekarte.si.

SE VIDIMO!
Siddz

Ko smo prispeli, se je Zagreb tuširal v prezgodnjem aprilskem dežju, zato smo, takoj po malici, ki smo si jo pripravili kar na avtobusu, skočili v klub KSET, kjer nam je prijazno osebje predčasno priskočilo na pomoč, tako z load-in-om kot z ostalimi tehnikalijami.

Vzdušje v zraku je bilo ta dan malce drugačno kot ponavadi. Na zadnjem koncertu turneje je celotna ekipa vsakič v nekem posebnem mentalnem stanju: simbioza veselja nad dejstvom, da se vračamo domov, in želje po tem, da bi lahko okrog potovali še enkrat toliko. Istočasno pa celoten dan diši po še enem nepozabnem, energetsko nabitem večeru, v katerega moramo vsi vložiti maksimalen del sebe. To smo počeli z največjim veseljem zadnjih deset dni, skupaj z marljivima Dušijem in Darjanom, ki sta poleg mišic in potrpljenja v turnejo vložila vse svoje zaloge dobre volje; z Evo, ki si je povratek domov zaslužila z več kot solidno prodajo naših izdelkov; s Tiso, ki je uspešno prebrodila vse, od vrhunskih ozvočenj, do situacij, ko si je sama zaželela biti zvočnik; z Vidom, ki je prav tako v vsaki, še tako oteženi tehnični sferi, odlično osvetlil prostor (če ne z lučjo pa s svojim humorjem); z Andražem, ki se je zopet odlično izkazal kot koordinator na poti, včasih pa tudi kot katalizator za kakšen osamljen primerek implicitno načetega živca v ekipi, ki bi sicer le stežka še bolje notranje funkcionirala. Nenazadnje pa nas je, kljub vsem jamam na cesti, voznik Christian nekaj tisoč kilometrov vztrajno, mirno in prijazno prepeljal od mesta do mesta. Vse dogajanje je od daleč seveda zvesto spremljala naša draga management ekipa, od Melinde, Saša in Satcha, do Andreja, ki so se, skupaj z našimi najdražjimi polovicami, pripeljali v Zagreb na absolutno nepozaben večer.

Nabito poln klub je med koncertom popokal po šivih, seveda od vse izjemno pozitivne energije in vzhičenja, ki je prihajalo od vas k nam, neposredno na oder. Zunaj pa je vseskozi rahlo naletaval dež. Hvala, dragi Zagrebčani, da ste nas tako zvesto in toplo podprli!

Pot do Ljubljane je bila polna obujanja spominov na zadnjih deset dni, in polna pričakovanja ob vselitvi v naš novi, čudoviti rock’n’roll dom. Sedaj nam ne manjka popolnoma nič drugega kot en pošten pričetek pomladi.